ZVOČNI ZAPIS WAV

WAV – Wave from audio file format so ga razvili v IBMu ter Mikrosoftu v zgodnjih devetdesetih letih. Uporablja se za shrajevanje zvoka na računalniku in je enačica RIFF- Resource interchange file format. Sam format lahko vsebuje tudi iztisnjene posnetke, ampak običajno se ga uporablja za  nestistnjene datoteke, ki so v formatu LPCM- Linear pulse code modulation (slovensko linearna pulzna modulacija). Linearna pulzna modulacija je standardna oblika za shranjevanje avdio posnetkov za CD-je. Samo shranjevanje na disk deluje na način, da je audio posnetek vzorčen 44,100 Hz, kjer uporabi za vsak vzorec 16 bitov. Posledica takega vzorčenja je večja končna velikost samih datotek kot pri  drugih zapisih, recimo MP3, ki je nam vsem zelo dobro znan, saj je glavni format za splet. Zato WAV ni uporaben za deljenje na spletu, saj je prevelik. Tukaj se nam potem postavi vprašanje, zakaj se po tem WAV sploh uporablja oziroma ali se sploh uporablja. Seveda se uporablja, ampak takrat, ko nujno potrebujemo zvok, ki ni obrezan in ne stisnjen, in to je v profesionalni glasbeni industriji za snemanjem albumov za CD. Ampak to ni edina smer, kjer se uporablja WAV. Zanimivo je, da se kljub svoji velikosti uporabljajo tudi za Broadcast, ki ga uporablja po večini radio. Uprablja ga tudi BBC radio.

Veliko smo govorili o tem, da je WAV zelo prostorsko požrešen zapis, ki ima svojo omejitev, in sicer 4 GB, kar bi zadoščala za 6.8 ur posnete glasbe z zgoraj že omenjenim vzorčenjem 44,100 Hz, kjer za vsak vzorec vzamemo 16 bitov. Seveda to vzorčenje ni edino, je samo vzorčenje, ki se uporablja za CD-je. Iz tega sledi, da če frekvenco vzorčenja in  število bitov za vsak vzorec povečamo, 4 GB lahko hitro postane premalo.  V ta namen so razvili W64 in RF64, kjer 64-bitni header oziroma glava dovoljuje veliko večje snemalne čase oziroma velikosti datotek.

Za boljšo primerjavo si lahko pogledate posnetek z razlago.

 

Viri: